Hiperrealistična lutkovna miniaturka
Lutkovno gledališče Maribor,
Sodni stolp
Za mlado občinstvo in odrasle
15+, 40 min
-
Tovor spodbuja temeljit razmislek o naši soodgovornosti v izkoriščevalskem in izčrpavajočem hiperpotrošniškem svetu.
-
AUTHORS: Tin Grabnar, Ana Duša, Tjaša Bertoncelj, Urša Majcen
DIRECTOR AND AUTHOR OF THE CONCEPT: Tin Grabnar
DRAMATURGE: Ajda Rooss
VISUAL DESIGNER AND SCENOGRAPHER: Sara Slivnik
COSTUME DESIGNER: Tina Bonča
COMPOSER AND SOUND DESIGNER: Mateja Starič
LIGHTING DESIGNER: Gregor Kuhar
DESIGNER OF 3D MODELS AND FIGURINES: Aleksander Andželović
Inventor of the wireless lighting system: Matej Lazar
ASSISTANTS OF THE AUTHOR OF THE VISUAL IMAGE: Katarina Planinc and Laura Krajnc
PROOFREADER: Metka Damjan
ACTORS: Vesna Vončina and Uroš Kaurin
LIGHTING MASTER: Gregor Dvornik
SOUND MASTER: Aljaž Fredi Novak
LGM AND LGL WORKSHOP MASTERS: Lorena Bukovec, Naja Bell, Branko Caserman, Lucijan Jošt, Zala Kalan, Laura Krajnc, Miljenko Knezoci, Tin Matuš, Olga Milić, Mitja Pastirk, Katarina Planinc, Nuka Sajko Ferreira, Zoe Špehar
Collecting, developing and preparing story material for the performance Cargo and the overall conceptual design of the Transport project: Tjaša Bertoncelj, Ana Duša, Tin Grabnar, Urša Majcen and Ajda Rooss.
We would like to thank journalist Luka Bregar from Radio Slovenia for reading the radio news about the accident on the oil platform.
PROJEKT
Uprizoritev je del mednarodnega projekta Ustvarjalne Evrope Transport, ki pod vodstvom režiserja Tina Grabnarja povezuje šest gledališč: iz Slovenije, Estonije, Litve, Češke in Poljske. Skupno izhodišče žanrsko raznolikih predstav je problematika transporta kot enega glavnih temeljev globalizacije. Predstave, ki jih poudarjata hiperrealistična miniaturna vizualna podoba in kompleksna zvočna slika, gledalce združujejo v intimnem soočanju z žgočimi problematikami sodobne družbe.
Predstave obravnavajo raznolike vidike globalne prepletenosti sveta, znotraj katerega ne moremo več živeti izolirani drug od drugega. Ta kompleksna mreža povezav nas spodbuja k refleksiji o posledicah naših dejanj ter k prizadevanju za snovanje bolj trajnostnih in odgovornejših oblik globalnega razvoja.
Posamezne predstave delujejo kot samostojne celote, ki osvetljujejo nekatera žgoča vprašanja sodobne družbe, združene v poljubnih variacijah kot gledališka serija oziroma lutkovni omnibus pa še celoviteje naglašujejo medsebojno prepletenost in njihovo globalno razsežnost.
Trajnostnim vprašanjem se projekt s poglobljenimi razmisleki o okoljskih vplivih gledališke produkcije in optimizacijo prihodnosti gledaliških gostovanj ne zavezuje zgolj vsebinsko, temveč tudi produkcijsko.
"Ekološki izzivi sodobnega časa predstavljajo kompleksno in vseobsegajočo problematiko, ki pri posamezniku pogosto vzbudi občutke nemoči in ujetosti. Prav ta vseprisotnost lahko vodi v pasivnost, zato je ključnega pomena, da si prizadevamo razumeti tako ekološke kot družbene procese, ki oblikujejo naš svet. Prepoznavanje lastne vloge znotraj teh dinamik je nujen korak k vzpostavitvi načinov delovanja, ki omogočajo smiselno in aktivno soočanje z globalnimi izzivi. Kot družba potrebujemo orodja, ki nam bodo pomagala učinkovito nasloviti te izzive. Gledališče lahko pri tem odigra pomembno vlogo – skozi zgodovino je delovalo kot laboratorij družbenih sprememb, ponujalo prostor za refleksijo, preizpraševanje in kolektivno iskanje alternativnih rešitev."
— Tin Grabnar
PREDSTAVE
Lutkovno gledališče Maribor, Slovenia
Lutkovno gledališče Ljubljana, Slovenia
Białostocki Teatr Lalek, Poljska
Eesti Noorsooteater, Estonija
Klaipėdos lėlių teatras, Litva
Divadlo ALFA, Češka
TOVOR
Osvetljuje žgočo problematiko naraščajočega tovornega cestnega prometa, ki se je v zadnjih letih povečal za kar 30 odstotkov. Na svetovnih cestah dnevno vozi med 20 in 50 milijonov tovornih vozil.
Uprizoritev nas popelje v svet globalne trgovine, kjer hitrost in dostopnost spodbujata gospodarsko rast ter hkrati prinašata tudi negativne posledice, kot so prekomerno izkoriščanje naravnih virov, onesnaževanje okolja in kršenje delavskih pravic.
Zgodba sledi avtoprevozniku, ki je pod hudim časovnim pritiskom svojega delodajalca, medtem ko ovire na poti le še povečujejo njegovo stresno situacijo. Noč prinese naključno srečanje, jutro pa zareže s presunljivim dogodkom, ki spodbudi temeljit razmislek o moralnih in etičnih vprašanjih.
Predstava zahteva preizpraševanje načina naše mobilnosti, potrošniških vzorcev in vsakdanjih navad. Prav tako izraža pomisleke o politikah, ki oblikujejo svet, ter išče odgovore na to, kako lahko ustvarimo pravičnejši, ekološko odgovornejši svet.
"Celotna uprizoritev se tako skozi skrajno izčiščeno in usmerjeno perspektivo razgrne kot metodična razgrnitev konflikta – a ne osebnega, temveč sistemskega –, ki s svojim zaključkom in močno emotivno zarezo odpre verigo vprašanj. Pri tem niti malo ne moralizira in ne govori neposredno o ureditvi naše globalizirane družbe, dela in delovnih razmer, odgovornosti, nepravičnosti, izkoriščanju ali različnih položajih posameznikov, a kljub temu vse to skoraj zagotovo položi v intimno obdelavo gledalcu po predstavi. Zaključek uprizoritve namreč sproži vprašanje, ki sproži naslednje in to naslednje, in z njimi se lahko gledalec v osebni refleksiji vrača skozi celotno prevoznikovo pot in predvsem v širše družbene antagonizme – tovore in bremena našega sveta."
— Nika Arhar: “Mala” zgodba, ki zastavlja velika vprašanja,
SiGledal (30. september 2024)
INOVATIVNA IZDELAVA
LUTK
Tehnologija predstave je močno povezana z različnimi tehnološkimi inovacijami, kar omogoča snovanje edinstvene vizualne podobe, ki presega tradicionalne pristope sodobnega lutkovnega gledališča.
Ena ključnih inovacij je uporaba 3D-tiskanja, ki postaja v lutkovnih ateljejih vedno pogostejše orodje. Omogoča izdelavo kompleksnih in hiperrealističnih vizualnih svetov (miniaturni seti, makete, modeli, figurice v merilu 1 : 25) z natančno izdelanimi finimi detajli obraznih potez, raznovrstnih tekstur oblačil in površin različnih elementov.
Digitalni 3D model
Figure se začnejo kot digitalni 3D modeli, ki nastanejo bodisi z uporabo obstoječih modelov iz spletnih zbirk bodisi s posebnim postopkom fotografiranja, ki zajame vse detajle.
Priprava za animacijo (rigging)
Aleksander modele pripravi za gibanje s postopkom "rigging", ki vključuje vgradnjo digitalnega skeleta in določanje referenčnih točk za gibanje. Ta postopek je podoben vstavljanju ogrodja v lutko ali uporabi vrvic pri marionetah.
3D tiskanje
Miniaturne figurice in makete so nato ročno obdelane s posebnimi tehnikami barvanja, ki vključujejo uporabo različnih kislin za doseganje edinstvenih tekstur in vizualnih učinkov (staranje, patina, oksidacija). Ta tehnika zahteva veliko eksperimentiranja, saj kombinacija barv v odnosu s kemičnimi reakcijami ustvarja raznolike učinke.
Dodatna obdelava
Natisnjene figurice utrdimo z UV svetlobo, zaščitimo s premazom in natančno ročno pobarvamo, kar jim da končni videz in poudari detajle.
SCENOGRAFIJA
Katarina Planinc in Laura Krajnc –
O tehnikah barvanja in patiniranja
NAPREDNA BREZŽIČNA TEHNOLOGIJA
OSVETLJEVANJA
V Transportu uporabljamo osvetljene miniaturne diorame, za katere sta Gregor Kuhar (svetlobni oblikovalec) in Matej Lazar (snovalec brezžičnega sistema) razvila inovativen brezžični sistem osvetljevanja.
Ta sistem, ki združuje brezžično mikro osvetlitev z običajnimi gledališkimi lučmi, omogoča lučkarju upravljanje reflektorjev in luči v dioramah z mešalne mize. Vsaka diorama ima lastno baterijo in računalnik z brezžičnim oddajnikom, osrednji računalnik pa skrbi za komunikacijo med njimi in lučnim pultom.
ANIMACIJA PO PRINCIPU
KINETIČNE ILUZIJE
Predstava uporablja edinstveno animacijsko tehniko, ki se oddaljuje od tradicionalnega lutkovnega gledališča in se navdihuje pri stop motion animaciji ter stripovskem jeziku. S skrbno koreografijo statičnih podob (figuric), ritmom, svetlobo in zvokom ustvarja kinetično iluzijo gibanja.
Gledalčevi možgani ob spremljanju teh elementov zapolnijo vrzeli in ustvarijo občutek tekoče animacije. Namesto uporabe kamere, značilne za stop motion, gledalci v svoji domišljiji aktivno sooblikujejo gibanje figuric, kar v kombinaciji z drugimi elementi ustvarja prepričljivo iluzijo premikanja.
Dodatno dimenzijo doživetja prinaša njihova psihološka in emocionalna projekcija, s katero statičnim figuricam vdihnejo življenje.
ZVOK IN GLASBA
Mateja Starič – O zvoku in glasbi v predstavi
ZVOČNI SVETOVI
TRANSPORTA
V Transportu zvok in glasba aktivno sooblikujeta doživetje in ustvarjata bogate zvočne svetove.
Glasba: Čustva in psihologija
Glasba ne le ustvarja atmosfere, temveč predvsem psihološko karakterizira like, poglablja njihova čustvena stanja in razkriva njihove notranje svetove.
Zvok: Prostor, gibanje in pripoved
Zvok ima v Transportu večplastno vlogo:
Prostor: Ambientalni zvoki vzpostavljajo raznolike prostorske kontekste in ustvarjajo prepričljivo iluzijo prostora, dopolnjujejo ali celo nadomeščajo scenografijo.
Gibanje in pripoved: Zvok oživlja statične figure v gledalčevi domišljiji, ustvarja iluzijo gibanja in povezuje podobe v tekočo naracijo.
3D zvok: Tridimenzionalna obravnava zvoka s kompleksno programsko opremo in večkanalnim sistemom zvočnikov ustvarja prepričljivo prostorsko iluzijo in občutek globine.
Transport z inovativno uporabo zvoka in glasbe ustvarja bogato avdiovizualno izkušnjo, ki gledalca globoko poveže z zgodbo.
USTVARJALCI
Tin Grabnar deluje na presečišču performativnih in uprizoritvenih praks, zlasti kot prepoznavni raziskovalec in preizpraševalec sodobne lutkovne umetnosti. Leta 2015 je zaključil študij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani pod mentorskim vodstvom Sebastijana Horvata. Svoje strokovno znanje je nadgradil skozi sodelovanja z uveljavljenimi režiserji, kot so Tomi Janežič, Tomaž Pandur in Jernej Lorenci, kar mu je omogočilo celovit vpogled v različne gledališke prakse in uprizoritvene strategije. V svojih delih spretno prepleta elemente plesa, improvizacije, sodobnega lutkarstva, magije, performansa in vizualne umetnosti. Njegovi predstavi Nekje drugje in Tihožitje v produkciji Lutkovnega gledališča Ljubljana sta mu prinesli številna domača in mednarodna priznanja. Svoj ustvarjalni opus osredotoča na vizualno močne in vsebinsko poglobljene predstave, ki razpirajo ključna čustvena, etična in filozofska vprašanja, pri čemer izpostavlja trajnostno bivanje kot osrednjo temo tako v vsebinskem kot produkcijskem kontekstu.
Ajda Rooss je leta 2002 diplomirala iz dramaturgije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani. Med letoma 2011 in 2022 je kot umetniška vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL) in mednarodnega bienalnega festivala sodobne lutkovne umetnosti LUTKE s svojo vizijo pomembno vplivala na razvoj in mednarodno prepoznavnost sodobne slovenske lutkovne umetnosti. Je so-ustanoviteljica Lutkovnega muzeja (2015). Od leta 2022 deluje kot svobodna umetnica. Leta 2024 je prevzela selektorstvo tekmovalnega programa jubilejnega 60. Festivala Borštnikovo srečanje (junij 2025, Maribor), v začetku leta 2025 pa je postala predsednica slovenske UNIME. Njeno ustvarjanje v Transportu odlikuje premišljena sinteza dramaturških strategij in inovativnih uprizoritvenih pristopov. Lutkovno umetnost razume kot univerzalen jezik, ki lahko s simboliko, abstrakcijo in asociativnostjo subtilno preoblikuje kompleksne družbene in eksistencialne teme ter tako ustvari močno in čustveno gledališko izkušnjo.
Mateja Starič je slovenska skladateljica in oblikovalka zvoka, ki ustvarja na področju gledališča, filma, animacije in multimedije. Uglasbila je številne animirane, dokumentarne in igrane filme, radijske igre in multimedijske projekte. Za svoje delo pri filmu Celica slovenskega avtorja Dušana Kastelica je prejela več mednarodnih nagrad, in sicer na festivalih British Animation Film Festival v Londonu in Lanterna Mágica v Braziliji ter nagrado Peer Raben Music Award na SoundTrack_Cologne, simpoziju filmske glasbe v Kölnu. Občasno tudi predava in vodi delavnice na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani ter na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici. Zvok v projektu Transport opravlja dvojno funkcijo: poleg ambientalne podpore prevzema tudi vlogo animatorja, ki s svojo sugestivno močjo povezuje razmeroma statične vizualne elemente v pripovedno in emocionalno celoto. S tem omogoča gledalcu, da doživlja in interpretira vizualne kompozicije kot del povezanega narativnega toka.
Sara Slivnik je danes ena najvidnejših slovenskih scenografk. Po študiju v San Sebastianu in praksi v Helsinkih na Finskem je diplomirala iz arhitekture na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Med letoma 2016 in 2019 je delovala kot tehnična producentka v SNG Drama Ljubljana, obenem pa je poučevala na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Sodelovala je z uveljavljenimi slovenskimi in tujimi scenografi, kot so Meta Hočevar, Branko Hojnik, Raimund Orfeo Voigt, Dragos Buhagiar in Sven Jonke (Numen/For Use). Leta 2019 se je udeležila mednarodnega poletnega programa v centru Watermill, pod vodstvom ameriškega režiserja Roberta Wilsona. Kot scenografka sodeluje z vodilnimi slovenskimi gledališči. Od leta 2023 deluje tudi kot asistentka za scenografijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). V projektu Transport s prepletanjem filmskih in gledaliških elementov ustvarja presenetljivo prepričljive hiperrealistične mikrokozmose, ki gledalca s svojimi drobnimi detajli povsem prevzamejo v iluzijo resničnosti.
Tina Bonča je iz kostumografije magistrirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Sodelovala je pri mnogih gledaliških uprizoritvah, še prepoznavnejša pa je njena filmska kostumografija. Sodelovala je pri številnih kratkih in celovečernih filmih: Košarkar naj bo in Košarkar naj bo 2 (Gustav film), Rudar in Vztrajanje (Nukleus film), 4 stvari, ki sem jih hotel početi s tabo (RTV Slovenija) in Ne bom več luzerka (Vertigo produkcija). Projekt Transport sinergično združuje prvine filmske in gledališke kostumografije. Liki naseljujejo hiperrealistične, filmsko zasnovane svetove, ki jih občinstvo spremlja iz perspektive gledaliških sedežev. V tem hibridnem prostoru, kjer se prepletata obe izrazni obliki, niso umeščeni zgolj številni liki (v posameznih predstavah jih je lahko tudi do 150), temveč tudi kostumi igralcev in animatorjev, ki s svojo prisotnostjo dodatno soustvarjajo estetsko in narativno dinamiko uprizoritve.
Gregor Kuhar je diplomirani filozof, ki se je kot oblikovalec svetlobe Lutkovnemu gledališču Ljubljana pridružil leta 2o19. Predstave, pri katerih je sodeloval, se pogostokrat udeležujejo različnih referenčnih lutkovnih festivalov po vsej Evropi. Najpogosteje sodeluje z režiserji sodobnih lutkovnih predstav, kjer svetloba postane samostojna entiteta oz. enakovreden soigralec odrskega dogajanja. V otroških predstavah vedno znova raziskuje raznolike specifike svetlobnih razmerij in njihov učinek na najmlajše gledalce, v predstavah za odrasle inovativno ustvarja večplastna svetlobna doživetja, pogostokrat integrirana z novimi mediji in tehnologijami. Pri projektu Transport je v sodelovanju z Matejem Lazarjem, avtorjem brezžičnega sistema osvetljave, zasnoval inovativno svetlobno pokrajino, ki omogoča daljinsko upravljanje z najsodobnejšo tehnologijo. S tem je v hiperrealističnih miniaturnih scenografijah dosegel prepričljivo iluzijo življenjske prisotnosti ter z močnimi svetlobnimi atmosferami obogatil intenzivnost gledališkega doživetja.
Aleksander Andželović je leta 2011 diplomiral iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) v Ljubljani. Kot lutkovni lutkovni tehnolog je zaposlen v Lutkovnem gledališču Maribor. Je priznan strokovnjak za računalniško projektiranje in 3D-tiskanje, posebej se posveča razvoju tehnologije 3D-tiskanja gline, s katero je tudi sam izdelal tiskalnik. Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj. Pri predstavi Transport je Aleksander Andželović svoje mojstrstvo 3D-oblikovanja in tiskanja dvignil na novo raven. S pomočjo specializiranih programov natančno modelira 3D-objekte, makete in figurice, za to predstavo pa je razvil tudi posebno tehniko izdelave in priprave figuric. Ta inovativna tehnika mu omogoča doseganje izjemnih vizualnih učinkov, kot so na primer kompleksne teksture, subtilni prehodi med materiali in visoka stopnja detajlov, kar bistveno prispeva k hiperrealistični podobi miniatur.
